Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
En mesec po strašljivem padcu v Beaver Creeku je član slovenske moške ekipe za hitri disciplini Rok Ažnoh, ki še vedno hodi le s pomočjo kolenske opornice in bergel, odkrito spregovoril o seznamu poškodb, črnih slutnjah, luknjičastem spominu in prvih korakih rehabilitacije.
Ko je pred tremi leti v St. Antonu postal mladinski svetovni prvak v smuku, je imel Rok Ažnoh v mislih jasno razdelano pot do članske kategorije. Po dvigovanju krivulje v evropskem pokalu, v katerem se je lani že dvakrat zavihtel na stopničke, je bil za olimpijsko sezono “predviden” tudi preboj v svetovnem pokalu.
Načrt se je po nekoliko neposrečenem nastopu v Copper Mountainu nato kot milni mehurček razblinil v Beaver Creeku, kjer je 4. decembra smukaški nastop končal po grdem padcu.
Korošec mora globoko zajeti sapo, da lahko nato v enem dahu strne uradno diagnozo. “Strgana križna vez, strgana stranska vez, rahel pretres možganov, počen bobnič in udarec v ramo, ki me še vedno malenkostno boli,” se glasi davek padca na progi Ptice roparice. A ker mu je ob padcu snelo čelado, obenem pa ga je pošteno premetalo, je dokaj enotna ocena, da jo je še dobro odnesel.
Intervju: Rok Ažnoh
Tokrat ne gre za vljudnostno vprašanje. Kako ste?
Dobro. Priznam, da je bila poškodba zame velik šok. Predvsem operacija, saj sem se prvič na svoji smučarski poti soočil s takšnim posegom. To je prva poškodba, ki me je zaustavila. Zdaj sem z mislimi pri okrevanju. Vsak dan se počutim boljše. Nič si ne očitam. Niti ne pogledujem prav podrobno v preteklost. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Očitno se je moralo. Ohranjam pozitivne misli. Želim se vrniti še močnejši. Čaka me veliko dela, zares veliko.
Kolikokrat ste si ogledali posnetek padca?
Pogledal sem posnetek iz neposrednega televizijskega prenosa, ki pa ne razkriva vsega. Obstaja še interni posnetek, ki padec prikazuje iz drugega zornega kota. Ta posnetek ima moj trener Aleš Brezavšček. Zagotovo si ga bom pogledal. A trenutno se mi ne mudi. Ko bo čas.
Kaj pa vaš spomin?
Moj spomin se konča v trenutku, ko me je privzdignilo v zrak. Med lokom sem izgubil ravnotežje, nato je prijel robnik smučke. Tam je mala grbina potencirala energijo smuči. Poletel sem. Sledi nekaj utrinkov v spominu. Spominjam se barve mreže, v kateri sem pristal. Nato sem čutil tesnobo. Nič me ni bolelo. Naslednji utrinek v spominu je podoba fizioterapevta Roka Šmejica med prevozom v bolnišnico. Povsem zavesten pa sem bil nato v bolnišnici, kjer sem začel slačiti smučarski dres.
Padec je bil videti srhljivo predvsem zaradi čelade, ki se vam je hitro snela.
Čelado bom zagotovo poslal proizvajalcu. Do povratnih informacij težko govorim o tem. Lahko potrdim le, da sem čelado pred startom zapel povsem do konca, nato pa pašček zaradi neprijetnega občutka sprostil za en klik.
Zavedate se nevarnosti športa, s katerim se ukvarjate. Vseeno pa ob ogledu posnetka tega padca ne moremo mimo spoznanja o tem, da bi se lahko končalo tudi tragično.
Sam pri sebi se tega še ne zavedam. Kot vse kaže, pa se tega dobro zaveda okolica. Ko je namreč postalo jasno, da si nisem huje poškodoval glave, sem prejel veliko sporočil. “Bodi vesel, da si še z nami. Lahko si srečen, da si živ,” so mi sporočali. In čeprav je poškodba kolena zelo huda, mi še danes marsikdo reče, da sem jo dobro odnesel. Da, očitno sem imel srečo. Res se ne zavedam, kaj bi se v resnici lahko zgodilo.
Bi dejali, da se tega ne želite zavedati? Je težko razmišljati o tem?
Zdaj gre pravzaprav za klasično smučarsko poškodbo. Z njo se soočam in razmišljam o rehabilitaciji. O drugih scenarijih ne razmišljam. Sam pri sebi pa vem, kako hudo bi mi bilo, če bi moral zaradi enega padca zaključiti smučarsko kariero. Zdaj pa … Ponavljam, zgodilo se je, kar se je zgodilo.
Odločnosti pri vračanju vam očitno ne manjka.
To je moja osrednja misel. Čaka me zelo dolga pot. O tem sem pred dnevi kramljal z Andrejo Slokar. Pogovoril se bom tudi s Tino Robnik in poskušal na vseh koncih pridobiti informacije. Trdega dela se ne bojim. Tako kot bom garal zdaj, nisem še nikoli. Upam, da bom do poletja nared za kakovostne priprave na novo smučarsko sezono. Nisem več najmlajši. Imam nekaj smučarske rutine. Ko bom vnovič v stiku s snegom, verjamem, da bo hitro steklo.
Brez ročne zavore?
Poškodb se ne bojim. Tveganje pa vedno obstaja. Tudi na kolesu. Zdaj je pomembno, da se s pomočjo zdravnikov, fizioterapevtov, trenerjev in drugih strokovnjakov vrnem.
Ali med odsotnostjo spremljate tekme?
Seveda. Predvsem slovenske smučarje. Ostajam tudi v stiku s sotekmovalci, saj imamo spletno skupino. Sem na tekočem.
Serviserja Boštjana Delaluta ste “posodili” Mihi Hrobatu, mar ne?
Da, verjamem, da se bo izkazal. Upam, da mi ga Miha ne bo za vselej vzel. Ha, ha.
Kot smukač verjetno veste, kakšne občutke je ob nezaupanju v opremo oziroma delo zdaj že nekdanjega serviserja doživljal Miha Hrobat.
Sam takšne izkušnje nimam. Boštjan Delalut je bil moj serviser kar šest let in v 95 odstotkih je smuči brezhibno pripravil. Dobro me pozna in ima izjemen občutek. Razumem pa, kaj je Miha doživljal. Zdaj bo potreboval nekaj treningov, da se ujame z novim serviserjem. Hkrati bodo medtem pri Atomicu popravili smuči, na katerih so bili podrti koti robnikov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!